Stihozbirka…
Otvaram oci utrovo i vo zenith mi vleguva oblak temen i mracen,veter ja nisha creshata pred mojot prozor i se sprema da vrne. Ne mi se stanuva, a moram, na rabota sum. Mrzlivo i sporo se spremam,vo sebe smisluvajki bezobrazluci nameneti na onoj koj smisli rabota i stanuvanje rano kako rudar. Se prasuvam koj da mi kaze ”srecno”, koga gledam niz prozor, puka sonce, vedro nebo i vnatresen povik – aj na odmor!
Namesto na odmor,se vozam nakaj rabota.Go gledam svetnat gradov sto go sakam i ubavo mi ide na dusata.Stignuvam i naednas i neocekuvano zapocnuva dinamicen raboten posleden vo nedelata den,uzasno naporen i pomalku doaden. Zvoni telefonot, krevam slusalka i ocekuvam nekoja naredba, a ja slusam drugarka mi od drugata strana, srecna i so vesel glas pocnuva da mi raskazuva kako pominala sinoca.
Mi go razubave denot. Se fativ sebe si, vo eden moment so nasmevka ”Mona Liza”, dodeka ja slusav kako go zapoznala najinteresniot covek na svetot, bas sinoka na taa promocijata na kniga, na koja jas nesakav da odam.
I toj ja zdogledal od vrata, i se doblizil i od nea ne se pomrdnal cela vecer. Prviot primerok, od svezo pecatenata kniga i go posvetil na nea, a namesto posveta, i ja napisal najromanticnata pesna, sto dosega sum ja slusnala…
Ja terav da mi ja procita nekolku pati. Navistina e toa najubavata, najveselata i najvljubenata pesna sto sum ja slusnala, a povod za nea e bas mojata drugarka. A be sreca i veselba. I razgovarame taka okolu ljubovta voopsto, pa za ljubov na prv pogled, kakva ocigledno mu se slucila na avtorot na knigata, no, ne i na drugarka mi, koga, se otvara vratata od mojata kancelarija, a jas zanemuvam vo moment.
Drugarka mi prodolzuva da mi objasnuva, deka takvo nesto, kako ljubov na prv pogled ne postoi, a jas ne uspevam ni edno ”hhmm” da i odgovoram. Zanemev…
I si mislam vo sebe,more sama na sebe se deram, Sisiii! Broj do 10, ako ne znaes sto da pravis, broj, i pocnuvam ja taka, edeeeen, dvaa, trii…Se izvinuvam na drugarka mi i objasnuvam, deka imam rabota i ke se cueme posle, zatvoram telefon i go ispravam pogledot pravo vo covekot pred mene.
Lugje takvo nesto ne sum doziveala. Struja me udri, od blagata nasmevka, od pogledot sto mi doagjase od karshi. Cuti on, cutam jas. Se gledame. Toj konecno se pomrdnuva, ja zatvara vratata od mojata kancelarija, doagja nakaj mene, a jas se ispotreskav od zemja. Srceto vo grlo mi otide, racete mi se tresat. Doagja do mene,me diga so dvete race od sluzbenoto stolce, me gushka i tivko mi prozboruva: ” Te baram otkoga sum roden, najposle, te najdov i nikomu ne te davam”
…………………………………………. Dolga shtama.
Covekot me prashuva, na kogo treba da se javam, za da izlezam od rabota. Vo toj moment, vleguva sheficata, gleda nekolku sekundi, mi se obraca so: odi i ne prasuvaj, se smee i izleguva. Ne stignav da i se javam na drugarka mi, da i kazam deka ima, postoi, se slucuva, da veruva. Si gi zemav nekolkute sitnici od biroto, mu dozvoliv da me fati za raka i da me povede so nego.
Vljubena sum kako dete, se smeam kako bebe na zvechka, srecna sum. Sekoj den mi e poezija, sekoja negova pregratka mi e pesna, vece imam cela stihozbirka…
Uspeav sepak da i pratam edna od pesnite na drugarka mi. Znam deka ce razbere.
LIVADA
Ovaa godina prochka se pogodi na 13-ti mart
Se zapoznavme desetina dena pred toa
Cuvstvuvavme deka se sluci nesto golemo
Ubavo,sto mirisa na zeleno,
Na prolet,na vzaemna vljubenost.
Novata,a pred kojznae kolku zivoti doziveana
Prva i vecna ljubov
Ja doziveav povtorno,treperev.
Vnese vo mene nova prolet
Vo nea vidov ne samo sarenilo
Tuku tocka svetlina da go oboi mozaikot
Na tunelot na ljubovta.
Vulkanot od emocii raboti vo mene
A tvojot lik vecno ke go ladi…
Ima tolku nesta da te prasam
Ima tolku nesta da ti kazam
Kako na covek na koj mozes
Da mu veruvas beskonecno…
Ajde da go zgrapchime vremeto sto ni bega
Ajde da ja zgrapchime ljubovta sto ja najdovme
Vo proletnata zelena mirizliva livada.
Lele kolku sum vljubena,
Ne mozam da ja docekam slednata sredba
So dusa go cekam
Imam nesto vazno da go prasam.
