Eve use edna duh prikazna, samo za Fortune
Imav na vremeto edna cimerka koja gi rabotese tie “Ghost Tours.” Imash kompanii koi go rabotat toa, vo grad se na sekoj agol, odish fino lepo si kupuvash karta od 10 dolari, I te stavaat na konjska kocija, te vozat niz grad I ti raskazuvaat prikazni, povrzani so kukji, naselbi, crkvi I ostali cuda. Veruval ne veruval interesno e. E cimerkata go rabotese toa. Za da te vrabotat morash da pominesh nekolku testovi, prvo morash da ja znaesh istorijata na gradot, I mora da gi znaesh site prikazni od A do Sh. E sega, sem kartive lugjeto davaat I baksis neli na kraj, goleminata na baksisot zavisi od toa kolku ti tie osnovni prikazni koi so vremeto se preraskazuvale ke gi zacinish. Nea bogami ja bivashe. Taa bese od Chicago, u zivot ne veruvala vo duhovi, I sekogash se smeese, mi kazuvashe delovi kade gi isprevrtuva prikaznite za da gi naprai interesni I kako sekoja edna prikazna e razlicna zavisno od toa koj ti ja kazuva. Imashe I taa svoi “favorites” u odnos na kolegi nejzini I ednash me odnese so eden od niv (cija prikazna nekogash ke ja raskazam), koj stvarno me preplasi I zgrana.
Kako I da e devojkata ne veruvala I uste ne veruva ama eden den mi go raskaza slednovo. Vo gradot ima edna denes kukja za koja prikaznata veli deka na vremeto vo nea ziveela edna od najubavite devojki vo gradot. Bila ko samovila. Dolga crvena, kadrva kosa do polovina, so ogromni sini oci. Eden pocinala majka I, po sto taa bila postojano tazna - nemozela da ja prezali smrta nejzina I razdelbata so nea. Ne izleguvala od doma posle toa. Cesto komsiite mozele da ja zabelezat pod senkata na gazienata lamba vo nejzinata soba, kako stoi na prozorot I gleda vo dalecinata. Na site im se paralo srceto koga ke ja vidat natazenata devojka kako stoi na prozorot, a od ocite postojano I se ispirale solzi, koi od svetlosta se odbivale kako sjajni zvezdi na neboto. Nemozel nikoj da stori nishto da ja utesi I zgasne nejzinata zal. Nemozel nikoj da ja otrgne od prozorecot I da ja natera da go prodolzi svojot zivot. Taka eden den od pregolema taga po majka si pocinala, mnogu mlada. Veruvanjeto veli deka den denes, dokolku pominete vecerno vreme pokraj kukjata, I go svrtite pogledot nagore, sigurno nekogash ke ja primetite prekrasnata ‘samovila’ kako stoi I place. Nejziniot duh, seuste place I zali po majka si.
Cimerkata ja ima raskazano prikaznata vo detalji milion pati na milioni turisti. Sekoe kazuvanje e pobogata I pointeresna donekade I razlicna; taa duhot nikogash ne go videla, ni neshto slicno na nego.
Eden den, odi na rabota I ja pocnuva voobicaenata tura. Zastanuva so kocijata pred kukjata, svrtena prema istata so sopstveniot grb, normalno zboruvajki so lice prema turistite koi sedat pred nejze. Vo istata tolpa sedi dete, mu napravila muabet pred da trgnat,I maloto I kazalo deka e od Ohio, prv pat doagja vo gradot so roditelite. Godini 3. Se parkira I se sprema da ja pocne prikaznata, koga maliot kreva raka I veli: “Tato, tato, koja e dadickata gore na prozorot sto place?” Cimerkata moja zaprepastena se vrti odma nazad, I samata ne gleda nishto, ne gleda ni tatkoto na dete, ne gleda nikoj nishto vo kocijata, dodeka maliot prodolzuva I veli “ma kako ne ja gledate dadickata so dolga crvena kosa na prozorot shto place? Tato ela da tropneme na vrata da ja prasame zoshto e tazna?” “Lele kolku I e ubava crvena kosata, zoshto place?”
Cimerkata mi kazuva: “Mi se pritresoa nozete, ni C od crveno nemav spomenato, ni T od taga, ni D od devojka,” a maliot gi izredi site raboti. Normalno, go mavnala konjot I prodolzila ponatamu. Od togash, ne e tolku sigurna koga ke rece deka duhovi ne postojat