Zatoa sto sokriva se.Zatoa sto pokriva se.Zatoa sto e tivka.Zatoa sto e nepoznata.Zatoa sto koga e svetlo e jasno,vidno,pa kolku i da e strasno.Koga e temnica skoro e nevidlivo.
Se sto e nepoznato predizvikuva strav.Nekomu tvorecki,nekomu patoloski.
Ne se plasam od temnicata vo patoloska smisla,no sepak sakam svetlina,sakam da znam sto ima pred mene,okolu mene,da im gledam na nestata vo oci.Vo temnica toa e nemozno.
Se slozuvam deka i vo temnica se e isto kako i na svetlina,no sepak, prirodata nocta (temnicata) ni ja dala za son,a denot (svetlinata) za deluvanje. Taka i se odnesuvam i gi pocituvam zakonite na prirodata.
Cesto mi pagja na pamet razmislata kako se cuvstvuvaat lugjeto koi ne se vidni (ne gledaat).Sum razgovarala so eden prijatel na temava.Toj ne gleda,no vsusnost "gleda" i mnogu ubavo mi ja opisa negovata temnica, polna so zvuci,mirisi,dvizenja,misli,zamisli,oboena i vkusna.Redok covek.Od togas ne se plasam od toa sto vo sebe go sodrzam,sto i da e moe e i ne moze da bide loso.Zatoa mirno spijam vo temnica.