Vecerva, ovde, bez tebe...se prasuvam dali nesto navistina izblednea, ili vo pravo e srcevo so zaklucokot deka moite custva se seuste cvrsti, kako koga nie bevme realnost. Beskrajnosta na nokta me vodi kon ludost, zatoa sto, kolku i da se trudi, srcevo ne uspeva da gi izdrzi spomenot, sepotot, dopirot, treperenjeto na srceto, ljubovta koja ne povrzuva tolku silno, pa sega se prasuvam kako ke uspeam da ziveam bez tebe vo mojot zivot. Dusava se borese protiv zabranetoto, a ti go znaes toa. Iako bese opasno jas se vrakav kaj tebe povtorno i povtorno, borejki se za nas. Vo eden mig, zgasna se, a jas zasekogas te izgubiv. Te povrediv premnogu, a mojata kazna e ogromna: te nema vo utroto, te nema vo denot, te nam vo nokta...osamenata dusa poleka vene, cekajki go migot koga povtorno ke bideme zaedno!