shutrak
opsenar
Sonovi i religiska duhovnost vo niv
Sonishtata otsekogash bile mesto kade shto se srekjavaat religijata, duhovnosta i filozofijata, zatoa shto go dopiraat prashanjeto_od kade doadja smislata i kako chovekot komunicira so neshto povisoko od sebe.
_Od religiski aspekt_
Vo mnogu religii, sonishtata se gledaat kako mozhen kanal medju chovekot i bozhestvenoto.
Vo Biblijata, sonishtata chesto imaat otkroven karakter.
Josif gi tolkuva sonishtata kako poraki od Bog, Jakov go sonuva skaliloto shto gi povrzuva neboto i zemjata, a prorocite dobivaat nasoki preku videnija i sonishta.
_Vo Hristijanskata duhovnost, sonot ne se smeta avtomatski za bozhja poraka, tuku za neshto shto bara razlikuvanje_ dali doagja od Bog, od chovechkata dusha ili od iskushenie.
_Smirenieto i duhovnata zrelost se kljuchni vo tolkuvanjeto.
_Vo islamskata tradicija, sonishtata se delat na tri vida_od Bog /vistinski sonishta/, od sopstvenata dusha i od shejtanot. Vistinskite sonishta se mirni, jasni i nosat vnatreshen spokoj.
_Vo judaizmot, sonot se gleda kako delumno otkrovenie, no nikogash celosno sigurno bez tolkuvanje i mudrost.
_Od filozofski aspekt_
Filozofijata gi gleda sonishtata kako prostor kade svesta e oslobodena od racionalnata kontrola.
_Platon smetal deka vo sonot izleguvaat na povrshina potisnati zhelbi i vistini shto budniot um gi sokriva.
_Aristotel bil povnimatelen i gi gledal sonishtata kako priroden psihichki proces, no priznaval deka ponekogash nosat simbolichna vistina.
_Kaj modernite filozofi, sonot e ogledalo na egzistencijata_ toj pokazhuva stravovi, nadezhi i potraga po smisla.
_Duhovna tochka na sredba_
I religijata i filozofijata se soglasuvaat vo edno_ sonishtata ne treba da se sfakjaat bukvalno, tuku _simbolichno_
Tie mozhat da bidat povik za vnatreshno preispituvanje, pokajanie, ohrabruvanje ili predupreduvanje.
Duhovno zrel chovek ne gradi vera samo vrz sonishta, tuku gi gleda kako eden od mnogute vnatreshni glasovi.
_Sushtinska misla_
Sonot e granichen prostor medju teloto i duhot, medju razumot i misterijata.
Vo religijata toj mozhe da bide shepot odozgora, a vo filosofijata _ govor na dlabokata svest.
_No vistinskata vrednost na sonot ne e vo samata slika, tuku vo promenata na chovekot kon dobro, smirenie i vistina_
_Zavrshen, no otvoren zbor_
Togash, ako se obideme da go sobereme seto kazhano vo eden zavrshen, no otvoren zbor, toa bi zvuchelo vaka_
_Sonishtata ne se nitu apsolutno otkrovenie, nitu obichna igra na umot. Tie se tivka granichna zona kade chovekot se srekjava so sopstvenata dlabochina, a ponekogash i so neshto shto go nadminuva. Religijata ne uchi na vnimatelnost i smirenie pred tie vnatreshni sliki, a filosofijata ne potiknuva da gi prashame za smislata, a ne za bukvata.
Koga sonot vodi kon dobro, kon pogolema svesnost, mir i odgovornost, togash toj ja ispolnil svojata najdlaboka uloga _,_ ne kako odgovor, tuku kako povik_,_
Zatoa, sonishtata ne treba da gi zatvorime so konechni tolkuvanja, tuku da gi ostavime kako prostor za dijalog medju verata i razumot, medju tishinata i prashanjeto.
_Tokmu tamu, vo taa otvorenost, zapochnuva vistinskata duhovna i filosofska potraga.
_Sonot niz prizma na Hristijanskata duhovnost_
Vo hristijanstvoto, sonot ne se smeta za cel, tuku za mozhen pat. Toj ne e temel na verata, no mozhe da bide sredstvo preku koe Bog ja dopira chovekovata sovest.
Svetoto Pismo pokazhuva deka Bog ponekogash zboruva preku sonishta, no sekogash so jasna namena_ da povika, da opomene ili da nasochi kon spasitelna vistina.
Hristijanskata tradicija pravi jasna razlika medju Bozja poraka i vnatreshna psihichka slika.
Ne sekoj son e duhoven, i ne sekoja silna emocija e od Bog. Zatoa Crkvata uchi na razlikuvanje, smirenie i proverka preku molitva, Svetoto Pismo i duhovno rakovodstvo. _Vistinskiot duhoven son ne go voznemiruva chovekot, tuku go vodi kon mir, pokajanie i ljubov.
Vo sonot, kako i vo budniot zhivot, Bog ne ja narushuva slobodata na chovekot. Toj ne prisiluva, ne zaplashuva i ne go zamenuva razumot.
Naprotiv, Bozhjata poraka sekogash ostanuva vo soglasnost so Hristovoto uchenje_ ljubov kon blizhniot, vistina, smirenie i odgovornost. Ako sonot vodi kon gordost, strav ili osekjaj na izbranost, togash toj ne go nosi pečatot na Hristovata svetlina.
Svetite Otci zabelezhale deka Bog najchesto zboruva vo tishina, a ne vo spektakl.
Zatoa mnogu duhovni ludje bile vnimatelni kon sonishtata i retko gi iznesuvale kako dokaz za duhovnost.
Za niv, povazhno bilo kakva promena predizvikuva sonot vo srceto_ dali ja prodlabochuva molitvata, dali ja jacha sovesta, dali go priblizhuva chovekot kon drugiot.
Vo hristijanskiot pogled, sonot e dar samo ako vodi kon preobrazuvanje.
Toj ne e krajna vistina, tuku zrna od vistina shto bara buden odgovor. Vistinskata vera ne se gradi vo son, tuku vo sakojdnevnata borba za dobro, vo prostuvanje, trpenie i zhrtvena ljubov.
Na krajot, Hristijanstvoto ne potsetuva deka najgolemiot_ „son“_ ne e onoj shto go gledame nokje , tuku onoj vo koj chovekot zaborava da bide buden pred Bog.
Zatoa sekoj son, ako ima duhovna vrednost, ne ne uspiva, tuku ne razbuduva.
Sonishtata otsekogash bile mesto kade shto se srekjavaat religijata, duhovnosta i filozofijata, zatoa shto go dopiraat prashanjeto_od kade doadja smislata i kako chovekot komunicira so neshto povisoko od sebe.
_Od religiski aspekt_
Vo mnogu religii, sonishtata se gledaat kako mozhen kanal medju chovekot i bozhestvenoto.
Vo Biblijata, sonishtata chesto imaat otkroven karakter.
Josif gi tolkuva sonishtata kako poraki od Bog, Jakov go sonuva skaliloto shto gi povrzuva neboto i zemjata, a prorocite dobivaat nasoki preku videnija i sonishta.
_Vo Hristijanskata duhovnost, sonot ne se smeta avtomatski za bozhja poraka, tuku za neshto shto bara razlikuvanje_ dali doagja od Bog, od chovechkata dusha ili od iskushenie.
_Smirenieto i duhovnata zrelost se kljuchni vo tolkuvanjeto.
_Vo islamskata tradicija, sonishtata se delat na tri vida_od Bog /vistinski sonishta/, od sopstvenata dusha i od shejtanot. Vistinskite sonishta se mirni, jasni i nosat vnatreshen spokoj.
_Vo judaizmot, sonot se gleda kako delumno otkrovenie, no nikogash celosno sigurno bez tolkuvanje i mudrost.
_Od filozofski aspekt_
Filozofijata gi gleda sonishtata kako prostor kade svesta e oslobodena od racionalnata kontrola.
_Platon smetal deka vo sonot izleguvaat na povrshina potisnati zhelbi i vistini shto budniot um gi sokriva.
_Aristotel bil povnimatelen i gi gledal sonishtata kako priroden psihichki proces, no priznaval deka ponekogash nosat simbolichna vistina.
_Kaj modernite filozofi, sonot e ogledalo na egzistencijata_ toj pokazhuva stravovi, nadezhi i potraga po smisla.
_Duhovna tochka na sredba_
I religijata i filozofijata se soglasuvaat vo edno_ sonishtata ne treba da se sfakjaat bukvalno, tuku _simbolichno_
Tie mozhat da bidat povik za vnatreshno preispituvanje, pokajanie, ohrabruvanje ili predupreduvanje.
Duhovno zrel chovek ne gradi vera samo vrz sonishta, tuku gi gleda kako eden od mnogute vnatreshni glasovi.
_Sushtinska misla_
Sonot e granichen prostor medju teloto i duhot, medju razumot i misterijata.
Vo religijata toj mozhe da bide shepot odozgora, a vo filosofijata _ govor na dlabokata svest.
_No vistinskata vrednost na sonot ne e vo samata slika, tuku vo promenata na chovekot kon dobro, smirenie i vistina_
_Zavrshen, no otvoren zbor_
Togash, ako se obideme da go sobereme seto kazhano vo eden zavrshen, no otvoren zbor, toa bi zvuchelo vaka_
_Sonishtata ne se nitu apsolutno otkrovenie, nitu obichna igra na umot. Tie se tivka granichna zona kade chovekot se srekjava so sopstvenata dlabochina, a ponekogash i so neshto shto go nadminuva. Religijata ne uchi na vnimatelnost i smirenie pred tie vnatreshni sliki, a filosofijata ne potiknuva da gi prashame za smislata, a ne za bukvata.
Koga sonot vodi kon dobro, kon pogolema svesnost, mir i odgovornost, togash toj ja ispolnil svojata najdlaboka uloga _,_ ne kako odgovor, tuku kako povik_,_
Zatoa, sonishtata ne treba da gi zatvorime so konechni tolkuvanja, tuku da gi ostavime kako prostor za dijalog medju verata i razumot, medju tishinata i prashanjeto.
_Tokmu tamu, vo taa otvorenost, zapochnuva vistinskata duhovna i filosofska potraga.
_Sonot niz prizma na Hristijanskata duhovnost_
Vo hristijanstvoto, sonot ne se smeta za cel, tuku za mozhen pat. Toj ne e temel na verata, no mozhe da bide sredstvo preku koe Bog ja dopira chovekovata sovest.
Svetoto Pismo pokazhuva deka Bog ponekogash zboruva preku sonishta, no sekogash so jasna namena_ da povika, da opomene ili da nasochi kon spasitelna vistina.
Hristijanskata tradicija pravi jasna razlika medju Bozja poraka i vnatreshna psihichka slika.
Ne sekoj son e duhoven, i ne sekoja silna emocija e od Bog. Zatoa Crkvata uchi na razlikuvanje, smirenie i proverka preku molitva, Svetoto Pismo i duhovno rakovodstvo. _Vistinskiot duhoven son ne go voznemiruva chovekot, tuku go vodi kon mir, pokajanie i ljubov.
Vo sonot, kako i vo budniot zhivot, Bog ne ja narushuva slobodata na chovekot. Toj ne prisiluva, ne zaplashuva i ne go zamenuva razumot.
Naprotiv, Bozhjata poraka sekogash ostanuva vo soglasnost so Hristovoto uchenje_ ljubov kon blizhniot, vistina, smirenie i odgovornost. Ako sonot vodi kon gordost, strav ili osekjaj na izbranost, togash toj ne go nosi pečatot na Hristovata svetlina.
Svetite Otci zabelezhale deka Bog najchesto zboruva vo tishina, a ne vo spektakl.
Zatoa mnogu duhovni ludje bile vnimatelni kon sonishtata i retko gi iznesuvale kako dokaz za duhovnost.
Za niv, povazhno bilo kakva promena predizvikuva sonot vo srceto_ dali ja prodlabochuva molitvata, dali ja jacha sovesta, dali go priblizhuva chovekot kon drugiot.
Vo hristijanskiot pogled, sonot e dar samo ako vodi kon preobrazuvanje.
Toj ne e krajna vistina, tuku zrna od vistina shto bara buden odgovor. Vistinskata vera ne se gradi vo son, tuku vo sakojdnevnata borba za dobro, vo prostuvanje, trpenie i zhrtvena ljubov.
Na krajot, Hristijanstvoto ne potsetuva deka najgolemiot_ „son“_ ne e onoj shto go gledame nokje , tuku onoj vo koj chovekot zaborava da bide buden pred Bog.
Zatoa sekoj son, ako ima duhovna vrednost, ne ne uspiva, tuku ne razbuduva.
