shutrak
opsenar
Narcisot, gledan od filosofska gledna tochka, ne e samo lichnost shto se saka sebe si povekje od drugite, tuku e simptom na eden podlabok problem _ raskinat odnos so vistinskoto _„jas“_. Vo filosofijata, ushste od antichkoto vreme, se smetalo deka samospoznanieto e temelen uslov za mudrost.
Kaj narcisoidnata lichnost, tokmu toa samospoznanie e zameno so iluzija.
Namesto da se zapoznae so sopstvenite slabosti, granici i odgovornosti, narcisiot gradi idealizirana slika za sebe, koja mora postojano da ja branи.
Od egzistencijalna perspektiva, narcisoidnosta mozhe da se razbere kako strav od nishtaviloto. Narcisiot ne mozhe da ja podnese pomislata deka e obichen, minliv i nesovrshen, pa zatoa se potkrepuva so priznanie od drugite.
Drugiot chovek ne e dozhivean kako lichnost so sopstvena vrednost, tuku kako ogledalo. Ako ogledaloto potvrduva _ dobro e.
Ako kritikuva _ togash e neprijatel.
Vo etichka smisla, narcisoidniot chovek chesto ja gubi sposobnosta za vistinska odgovornost. Bidejki se dozhivuva kako centar na svetot, moralnite pravila stanuvaat relativni_ vazhat samo dodeka mu sluzhat. Ova ne proizleguva od zla namera, tuku od vnatreshen haos.
Narcisiot ne ja razbira razlikata megju ljubov kon sebe i opsesivna potreba da bide nad drugite.
Filosofski gledano, narcisoidnosta e tragedija, a ne triumf. Toa e postojana borba da se odrzi edna maska, bez mir i bez vistinska sloboda. Zashto slobodata, kako shto kazhuvaat mnogu misliteli, ne se naogja vo dominacijata, tuku vo prifakjaneto na sopstvenata krhkost.
" Narcisiot tokmu toa ne mozhe da go prifati_.
Na kraj, mozhe da se kazhe deka narcisiot ne e chovek shto premnogu se saka, tuku _chovek shto ne nauchil kako pravilno da se saka_.
A filosofijata ne ne uchi da sudime, tuku da razbereme _ i drugite, no i sebe si.
Kaj narcisoidnata lichnost, tokmu toa samospoznanie e zameno so iluzija.
Namesto da se zapoznae so sopstvenite slabosti, granici i odgovornosti, narcisiot gradi idealizirana slika za sebe, koja mora postojano da ja branи.
Od egzistencijalna perspektiva, narcisoidnosta mozhe da se razbere kako strav od nishtaviloto. Narcisiot ne mozhe da ja podnese pomislata deka e obichen, minliv i nesovrshen, pa zatoa se potkrepuva so priznanie od drugite.
Drugiot chovek ne e dozhivean kako lichnost so sopstvena vrednost, tuku kako ogledalo. Ako ogledaloto potvrduva _ dobro e.
Ako kritikuva _ togash e neprijatel.
Vo etichka smisla, narcisoidniot chovek chesto ja gubi sposobnosta za vistinska odgovornost. Bidejki se dozhivuva kako centar na svetot, moralnite pravila stanuvaat relativni_ vazhat samo dodeka mu sluzhat. Ova ne proizleguva od zla namera, tuku od vnatreshen haos.
Narcisiot ne ja razbira razlikata megju ljubov kon sebe i opsesivna potreba da bide nad drugite.
Filosofski gledano, narcisoidnosta e tragedija, a ne triumf. Toa e postojana borba da se odrzi edna maska, bez mir i bez vistinska sloboda. Zashto slobodata, kako shto kazhuvaat mnogu misliteli, ne se naogja vo dominacijata, tuku vo prifakjaneto na sopstvenata krhkost.
" Narcisiot tokmu toa ne mozhe da go prifati_.
Na kraj, mozhe da se kazhe deka narcisiot ne e chovek shto premnogu se saka, tuku _chovek shto ne nauchil kako pravilno da se saka_.
A filosofijata ne ne uchi da sudime, tuku da razbereme _ i drugite, no i sebe si.