Neobichna tishina..
Gubi smisla ona shto e moe
srekjni migovi zachuvani so plach.
Nikogash ne tragav po ljubov
no taa me opi od dalechina.
Da kazhesh srekja teshko e,
shto da napravam da ne placham,
shto da napravam da me chuesh,
shto da napram pak da me sakash
da kazham te imav teshko e..
Kade da prodolzham so toplinava vo racete
kako li kje go delam vremeto bez tebe?
Shto da pravam za da mi veruvash?
Eden den srceto kje zamrzne
kje go zaboravam zhivotot, ljubovta i tebe
tvoite dopiri kje shepotat so moite stihovi
tvoite baknezhi kje plachat pokraj mene
se kje bide so pochit za spomenite
nishto za sonot na vljubenite.
Neobichnata tishina e spas za smrtta.
Bratstvoto na grevot prostuva poleka
te machi, plachesh te tera da molish
da umirash i za zhivot da se borish.
Mene mi treba proshka od tebe za pokraj tebe
da zaspivam sekoja nokj na tvoite kolena
da gi dopirash moite race
da pronajdesh se tvoe vo mene
da slusham kako me odeluvash od omrazenite.
Razberi i ostavi me pred tebe da pitam
mi trebaat troshki od ljubovta tvoja
dovolno hrabri da ja spasat dushata moja.
Jas sekogash kje patam,
ako me barash baraj me vo viorot na vremeto
tamu kje ginam barajkji te za ljubov,
kje me baknesh, kje gi baram tvoite race
no ako me napushtish kje dojdam da te baram
a ne da chekam sonot da me vodi vo neobichna tishina.
Ti si kako zhrtva na nasilna smrt,
me gledash i me ubivash pa vo sebe plachesh
shtom se trgnala edna tolku golema senka od tebe
znam i veruvaj mnogu mi e krivo
shto za mene izgubi mnogu.
No ti pak odbivash deka te sakam!
Koga zorata izgreva tebe te baram,
koga tebe te nema dushata me boli
koga taa bolka se zgolemuva
srceto da te vratam moli!
Ti si kako zlaten konec
koj porzuva se vo mene,
me dopirash nezhno i chekash da zaplacham.
Neobichna tishina.. kako glas da slusham
od daleku.. a blizinata kazhuva deka te sakam
kako zvuk se dvizhish vo sekoj baknezh
letash visoko i pletish ljubov za iljada nokji
koi kje ti pominuvash so mene..